Razlog za to bi lahko iskali v poznejši italijanizaciji, saj je Krk zadnji padel v roke Benetk. Pred smrtjo sta govor Antonia Udine Burburja proučevala in zabeležila priznana jezikoslovca Matteo Giulio Bartoli in Antonio Ive.

Ena redkih sledi tega izumrlega jezika se skriva v skromni uličici, nekoč imenovani Maura kal, kjer je svoj sedež v zavetju starega mestnega jedra našel Interpretacijski center pomorske dediščine otoka Krk. To so besede veljotskega jezika in pomenijo: velika kala ali velika ulica.

Zadnji govorci dalmatskega jezika oziroma njegove krške različice – veljotskega jezika – so svoj jezik imenovali veklisun, o čemer je pričal tudi sam Antonio Udina Burbur. Ostali otočani so temu jeziku rekli čuški po čuku (skoviku), simbolu mesta Krk.