

Krške legende – Vêyske Povêde
Cikel Krških legend ali Vêyskih Povêda obsega približno deset epskih legend, ki beležijo dogajanje v časovnem razponu od prazgodovine prek antike in vse do srednjega veka. V hrvaškem ljudskem izročilu so naša najmočnejša koncentracija spominov na starodavna izročila, po slogu, vsebini in slikovitosti pa so skoraj enakovredne nordijskim legendam in starogrškim epom.
Večinoma opisujejo starodavne selitve in morska potovanja, boje z antičnimi in prazgodovinskimi ljudstvi starega vzhoda ter celo najzgodnejše prazgodovinske mite in obrede. Zato ima v odnosu do celinske, staroslovanske mitologije jadranska vrsto razlik, pogojenih z različnim izvorom, pradomovino in starostjo prebivalstva. Medtem ko imajo antične legende večinoma mitološko vsebino z morebitnimi odsevi zgodnje zgodovine, legende iz srednjega veka vsaj deloma navajajo resnične dogodke okoli otoka Krk.
Teme jadranske mitologije so urbane, državne in vojnopomorske, okolje pa je izraz sončne in sušne pradomovine, zato se dogajanje najpogosteje odvija pod jasnim in sončnim nebom na kamnu, na gorskih vrhovih, ob morju ali na otokih.
Povêda od Matâneh navakŷrah tar žloâtneh yanãac (Legenda o pomorskih Matanih in zlatih ovcah)
Ta legenda je epska mešanica starodavnega mita o Argonavtih in zgodnjehrvaške pomorske tradicije ter morda oddaljen odsev preseljevanja Hrvatov na Jadran.
Starodavni pomorščaki Matâni ziunê Tjarnemuôri (iz Črnega morja) so prepluli Mićapônt, Gȁrske muôri tar Velemuôri (Marmarsko in Egejsko morje ter Sredozemlje). Vodil jih je bog morja Khulȁp (Pozejdon), med plovbo pa sta jih napadla nevihtni hudobni duh Šyũun in morska pošast Orkũul (Leviatan). Ko so prispeli do otoka Krk na Jadranu (skopãal Khârk vaonȅ Sinȉe muôri), so na zelenih travnikih našli črede zlatih ovac, zato se je njihov marjakŷr (admiral) odločil, da se tam naselijo in ustanovijo mesto. Bela vila Divŷca, ki je pazila zlate ovce, je z volnenim klobčičem označila pravo mesto za gradnjo naselja poli buŷmera (pri izviru), pri tem pa jim je prepovedala, da bi se obrnili in pogledali ovce. Niso je poslušali, in ko so pogledali zlate ovce, so se te takoj spremenile va khôguli (v kamne). Zato je otok Krk od takrat prekrit s kamenjem, iz katerega so naši pomorščaki sezidali obzidje utrjenega mesta – vârda Koryntija – med Vrbnikom in Baško na Artu Sokuõl, kjer je še danes slabo raziskana največja utrdba na naših otokih. Po izročilu so ti pomorščaki prinesli Veyska zayk in po njih so na jugovzhodnem delu Krka poimenovani številni toponimi: otoček Matãan, zaliv Matanȍva, rt Artamatân, vrh Varmatân, utrdba Matanistân, mestna obala Matâni v Krku itd.
Raziščite zgodovino in kulturo mesta Krk!