Dvoglasje s tesnimi intervali je izvirni slog ljudske glasbe na območju Primorja in Istre, čeprav ga najdemo tudi zunaj teh regij. Temelji na netemperiranih tonskih razmerjih in značilni barvi tona, ki ga v vokalni glasbi dosežemo z močnim petjem, deloma skozi nos.

Večina tonskih zaporedij je sestavljenih iz štirih do šestih tonov, med izvajanjem v obeh delih pa prihaja do improvizacije in variacije, pri čemer enoglasni zaključki ali zaključki v oktavi ostajajo strogo pravilo. Dvoglasje s tesnimi intervali označuje specifično razmerje med besedilom in glasbo, medtem ko se metroritmična, formalna in besedilna struktura gibljejo od preprostih do zelo kompleksnih vzorcev. Med izvajanjem tesnih intervalov se uporabljajo tradicionalna glasbila, kot sta sopela in meh. 

Dvoglasje s tesnimi intervali hrvaškega Primorja in Istre, kot eden najbolj specifičnih in kompleksnih slogov ljudske glasbe nasploh, je bilo leta 2009 vpisano na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.

Noše otoka Krk pripadajo sredozemskemu tipu narodnih noš. Moško nošo sestavljajo čepica, bela bombažna srajca, črne hlače z visečim nagubanim zadnjim delom in nogavice do sredine meč ter telovnik, katerega dekoracija razkriva, s katerega dela otoka je moški.

Ženska noša je sestavljena iz bele srajce, ozkega spodnjega krila, več širokih spodnjih kril, krila s telovnikom in značilnega pokrivala rob (ruta), ki po načinu, kako je zložen (poleg drugih motivov), razkriva izvor otočanke.