Mesto Krk je poleg upravnega tudi cerkveno središče otoka Krk oziroma sedež krške škofije, ki jo vodi škof. Škofiji že skoraj dve tisočletji poleg Krka pripadajo tudi sosednji otoki Cres, Lošinj, Rab, severni del Paga ter manjši otoki creško-lošinjskega arhipelaga: Unije, Susak, Ilovik ter Vele in Male Srakane.

Italijanski jezuit in zgodovinar Daniele Farlati (1690–1773) navaja, da je krška škofija stara toliko kot krščanstvo, in čeprav te trditve ni mogoče podpreti s pisnimi viri, to izhaja iz drugih dejstev, predvsem iz apostolskega izročila. Krščanstvo se je namreč najprej širilo v mestnih središčih, kjer je ustanovilo svoje prve skupnosti, že leta 425 n. št. (spomnimo, leta 313 je cesar Konstantin I. Veliki označil konec verskega preganjanja v rimskem cesarstvu) pa je bil sprejet zakon o ustanovitvi škofij v mestih, ki jih vodijo škofi. Ker je Krk s prihodom krščanstva že imel lastnosti mesta, je tako kot druga sredozemska središča pridobil pogoje za škofijo že v najzgodnejšem času krščanstva, veliko pred preseljevanjem ljudstev. Arheološke najdbe pričajo o obstoju škofovske stolne cerkve – stolnice že v 5. stoletju, čeprav dokumenti o ustanovitvi krške škofije niso ohranjeni. O davni prisotnosti cerkve v mestu Krk priča tudi zgodnje razvito čaščenje Matere božje, apostolov, sv. Janeza Krstnika in zgodnjekrščanskih mučencev. Zaščitnik škofije in mesta Krk je ravno sv. Kvirin, kot siški škof, ki je mučeniško umrl leta 305.

Prva pisna omemba krške škofije sega v leto 680, ko je bilo v Rimu cerkveno zborovanje (sinoda), ki so se ga udeležili istrski škofje in krški škof Andrija, sopodpisnik listin. Nato se na koncilu v Mantovi leta 827 omenjata krški in osorski škof, čeprav ne poimensko, potem pa je poleg ostalih dalmatinskih škofov zabeležena tudi navzočnost krškega škofa na cerkvenem zborovanju v Splitu leta 928. Nadalje se leta 990 poimensko omenja krški škof Vital. Do zdaj je poimensko znanih 57 krških škofov.

Dr. Anton Mahnič (1897–1920), najslavnejši krški škof, je ustanovitelj Staroslovanske akademije (njen naslednik je danes Staroslovanski inštitut v Zagrebu) in hrvaškega katoliškega gibanja. Z imenovanjem za škofa leta 1897 je zagovarjal cerkvenoslovansko bogoslužje in glagolico, ustanovil tiskarno Kuryka in glasilo Pučki prijatelj. Leta 2002 so Mahničeve posmrtne ostanke prenesli iz Zagreba v krško stolnico, sprožen pa je bil tudi postopek za njegovo kanonizacijo.