V osrčju Puntarske drage leži prava duhovna oaza – otoček Košljun. V zavetju bujnega gozda stoletne črnike in črnega jesena je svoje mesto našel frančiškanski samostan z renesančno cerkvijo in velikim križnim hodnikom, skupaj s srednjeveško utrdbo, kapelico sv. Bernardina Sienskega in preostalimi kapelicami, posejanimi po otoku, ter samostanskim pokopališčem in parki, vrtovi in pristaniščem za čolne.

Otoček Košljun je bil naseljen že v antiki, na njem pa je bil utrjen podeželski objekt, po katerem se – castellum, castellione ali castrum – otok imenuje tudi danes. Med redovnimi skupnostmi so na Košljun prvi prišli bazilijanci, za njimi pa najverjetneje puščavniki. Od 9. stoletja tam deluje glagoljaška benediktinska opatija sv. Marije, pod današnjo samostansko cerkvijo pa so našli temelje triladijske benediktinske romanske cerkve. S prihodom frančiškanov in darilom Ivana VII. Frankopana in njegove hčerke Katarine je bila prvotna benediktinska cerkev povečana in dokončno posvečena Oznanjenju Blažene Device Marije.

Gradnja oziroma prezidava danes bogato opremljene cerkve se je začela leta 1486 z dotacijo 1000 dukatov, ki jo je v ta namen zapustil Ivan VII. Frankopan, dokončana pa je bila leta 1523. Še 1000 dukatov je za ureditev cerkvene notranjosti zapustila kneginja Katarina. V oporoki je zahtevala, da jo pokopljejo v očetovi domovini – na Košljunu, a ker ji Benetke kot dvojni beneški nevesti tega devet let po smrti niso hotele omogočiti, je bila na otoku pokopana šele leta 1529. Ob Katarininem grobu je še en nagrobnik brez imena z upodobitvijo sv. Janeza Krstnika, zavetnika njenega očeta, zato se postavlja vprašanje, ali ni bil morda tudi Ivan VII. – kot zadnji Frankopan, ki je vladal Krku – skrivaj pokopan ob svoji hčerki ravno na Košljunu?

Posebno pozornost v notranjosti cerkve pritegne veličastna slika Poslednja sodba italijanskega slikarja Francesca Ughetta iz leta 1653 – največja oljna gibljiva slika na Hrvaškem (420 × 790 cm), ki prikazuje nebesa, vice in pekel, ter poliptih glavnega oltarja beneškega mojstra Girolama da Santacroce iz leta 1535. Poliptih sestavlja šest večjih oljnih slik na platnu in šest miniatur, izdelanih s tempero na lesu. V središču je slika, ki uteleša frančiškanski spor o Marijinem vnebovzetju. Na levi strani te slike so sv. Katarina, sv. Kvirin – zavetnik mesta Krk in sv. Janez Krstnik, na desni pa sv. Jožef, sv. Hieronim in sv. Elizabeta (ali sv. Klara Asiška). Nad njimi je upodobljeno oznanjenje, pod njimi pa so miniaturne slike s prizori iz Marijinega življenja.

Del samostanskega kompleksa so tudi arheološka, sakralna, etnografska in naravoslovna zbirka ter knjižnica z več kot 30.000 deli, med katerimi je približno sto inkunabul. V arheološki zbirki si poleg drugih dragocenih artefaktov lahko ogledate številne kamnite spomenike, med katerimi izstopajo liburnski (predromanski) nagrobniki – cipusi, najdeni na Košljunu in v mestu Krk, zbirko predmetov iz helenistično-zgodnjeantične nekropole, najdenih na posestvu Šinigoj v Krku, in zbrane koščke antične opeke in keramike ter zbirko amfor, ki izvirajo s Košljuna in okoliškega primorja. Sakralna zbirka, ki je v kapelici sv. Bernardina Sienskega, predstavlja liturgične predmete iz obdobja gotike, renesanse in baroka ter dragocen triptih, ki naj bi izhajal iz delavnice slavnega slikarja Bartolomea Vivarinija (ki je deloval na prehodu iz gotike v renesanso), etnografska zbirka pa poleg priljubljenih numizmatičnih artefaktov razkriva tudi bogastvo otoških narodnih noš. Naravoslovna zbirka vključuje zbirko mineralov, koral, spužev in fosilov, predstavlja pa tudi delo frančiškana Berarda Barčića, ki je s sodobnimi florističnimi in rastlinsko-sociološkimi metodami natančno raziskoval floro otoka Košljun. Poleg tega je prikazanih nekaj zanimivih naravnih pojavov, ptic, rib in rastlin tega otoka.

Sedanja župnijska cerkev sv. Jakoba apostola je druga krajevna cerkev z istim imenom. Njena gradnja se je začela leta 1864, potem ko je starejša cerkev postala premajhna zaradi hitrega širjenja Kornića in sosednjih vasi. Dokončana je bila leta 1865 v središču naselja, ob cesti, ki vodi iz Lakmartina do Dunata, leto pozneje pa jo je krški škof Ivan Vitezić na praznik sv. Jakoba posvetil Jakovlju. Cerkev je enoladijska z zvonikom na preslico in dvema zvonovoma. V njeni notranjosti se nad dostopom do svetišča, ki je za dve stopnici višje od ostalega dela cerkve, dviga skladen slavolok. Cerkev ima glavni in dva stranska oltarja, pri čemer je glavni vsaj delno prenesen iz starejše cerkve. Oltarna slika, delo neznanega mojstra, prikazuje Marijo z detetom, sv. Jakobom apostolom, sv. papežem Silvestrom in sv. Antonom Padovanskim. Pred kratkim je ta cerkev označevala zaključek krške poti Camino, ki se začne v mestu Krk, tj. v krški stolnici, ogled otoka pa je razdeljen na sedem romarskih poglavij, natančneje sedem dni, kolikor je potrebno za resnično doživetje zgodovinske, kulturne in predvsem sakralne dediščine otoka.

Kamnita cerkvica sv. Krševana stoji nad zalivom Čavlena, v bližini naselja Milohnići, zgrajena pa je bila v drugi polovici 12. stoletja. Zanjo so značilni nepravilen trilistni tloris s kvadratnim vhodnim prostorom, s kupolo obokano središče in križno oblikovane okenske odprtine. Kljub skromnim dimenzijam je videti veličastna, še posebej notranjost, kar je opazil tudi akademik Branko Fučić, ki je zapisal: … majhna je kot igrača, a veličastna kot katedrala …

Cerkev je bila zgrajena na ostankih antične rustikalne vile, zadrski vpliv, tako kot v primeru cerkvice sv. Dunata, pa poleg imena potrjuje tudi prisotnost zadrske delavnice, ki je romanske rešitve prenašala po vsem otoku.

Leta 1488 je cerkvica pripadala benediktinskemu samostanu sv. Mihovila v mestu Krk, h kateremu je pripadala današnja cerkev Gospe od Zdravja, pozneje je zanjo skrbela krška plemiška družina Adrario, nato pa frančiškani konventualci oziroma njihovi privrženci tretjeredniki.

V zaledju mesta Krk, pod naseljem Salatići, stoji impresivna kamnita zgradba, skoraj v celoti porasla z bršljanom, ki se dviga nad naravo – t. i. kaštel Salitići.

Domneva se, da je šlo za podeželsko poslopje krške plemiške družine, ki je tam preživljala svoj prosti čas. Zgrajen naj bi bil v 15. stoletju, čeprav se prvič omenja šele v 19. stoletju. Na posestvu so ruševine dveh objektov. Ostanki večjega so zagotovo pripadali podeželski vili, manjši pa je bil namenjen kmetijstvu. Na koncu poslopja je vodnjak, ki je tudi danes poln vode.

Zvonik župnijske cerkve sv. Kuzme in Damjana v Poljici je s svojo arhitekturo zagotovo postal prepoznavni znak tega kraja. Stoji nasproti glavnega vhoda v omenjeno cerkev in je zgrajen iz lepo klesanega kamna. Ima kvadratni tloris, s tem da venci – izstopajoči robovi – delijo pročelje z vseh strani zvonika na štiri neenaka nadstropja, ki se zaključujejo z osmerokotno piramido. Zadnje, četrto nadstropje je z vseh strani preluknjano z biforami – dvodelnimi odprtinami.

Zvonik, kot piše na latinskem napisu nad vrati, je bil zgrajen leta 1768 v času beneškega providurja Alojzija Moceniga, zgradil pa ga je Dominik Regini.