V senci velikih hrastov

Šotovento oziroma najzahodnejši del otoka Krk, ki je povezan z območjem naravnega zavetrja na otoku, je bogat z izjemno naravno in kulturno dediščino, ki jo povezuje razvejana mreža pohodniških poti. Ena od njih, dolga 6,6 km, poteka skozi naselje Poljica in se razteza skozi njegovo gozdnato severozahodno zaledje, kjer kot atraktivna odseka izstopata zaliv Čavlena in rastišče največjega in najstarejšega otoškega hrasta.

Šotovento oziroma najzahodnejši del otoka Krk, ki je povezan z območjem naravnega zavetrja na otoku, je bogat z izjemno naravno in kulturno dediščino, ki jo povezuje razvejana mreža pohodniških poti. Ena od njih, dolga 6,6 km, poteka skozi naselje Poljica in se razteza skozi njegovo severozahodno zaledje, poraslo z bujnimi gozdovi. Trasa te večinoma lahke poti se začne v samem središču Poljice, na parkirnem platoju nedaleč od župnijske cerkve sv. Kuzme in Damjana, na območju katere stoji tudi masiven kamnit zvonik, zgrajen v drugi polovici 18. stoletja, ki je s svojo arhitekturo zagotovo postal svojevrsten simbol tega slikovitega kraja. Poljica je tako kot preostalih 12 slikovitih naselij in zaselkov Šotoventa uspela ohraniti prvotno urbanistično strukturo s strnjenimi hiškami, postavljenimi v vrstah ob podeželskih cestah. 

Potem ko gre pot skozi kraj, se po trasi Bele ceste vije po gozdnatem območju, občasno mimo obdelovalnih kmetijskih površin in se spusti vse do obale, kjer si lahko pohodniki v zavetju zaliva Čavlena privoščijo zaslužen počitek, v poletnih mesecih se lahko tudi okopajo in uživajo v razgledu na kanal Srednja vrata in zahodno obalo sosednjega otoka Cres. Nadaljevanje pohoda poteka najprej ob obali, nato pa se začne strmejši vzpon po makadamu, iz katerega preidemo v strnjen gozd na območju Dolinji drmun puški, kjer je svoje zatočišče našel največji, najstarejši in najbolj znan otoški hrast. To mogočno 400 let staro drevo (sicer gre za križanec dveh ali več vrst hrastov) izstopa z višino 20 metrov, premerom krošnje 30 metrov in obsegom debla več kot pet metrov. Najlepše ga je obiskati spomladi, ko resnično navduši s svojo podobo in močjo. Takšni izjemni primerki so zagotovo pripomogli k temu, da so hrasti skozi zgodovino veljali za svete, saj so jih povezovali z različnimi božanstvi. Tako so keltski druidski svečeniki častili hrast kot najsvetejše drevo, še posebej če je na njem rasla omela, podobno čaščenje pa so gojili tudi Grki, Germani in Slovani, ki so hrast posvečali vrhovnemu bogu Perunu. Tudi kristjani imajo poseben odnos do hrasta, ki zaradi svoje trdnosti simbolizira moč vere, vztrajnost in krepost. 

Pozornost ljubiteljev narave pa poleg drugih orjaških dreves pritegnejo tudi kraški kali, ki se kažejo v njihovi senci. Včasih so jih uporabljali za napajanje živine, namakanje polj ali kot vire pitne vode, danes pa je treba te prave male oaze ohranjati kot veliko bogastvo, prav zaradi tega so sčasoma prerasle v habitate številnih rastlinskih in živalskih vrst. V zadnjem delu, ki poteka skozi bujno rastlinje, se v prijetnem vzdušju pot konča v Poljici, kjer je tudi izhodišče.

Izpostavljeno:

• župnijska cerkev sv. Kuzme in Damjana, Poljica
• mogočni zvon župnijske cerkve, Poljica
• zaliv in pristanišče Čavlena
• največji in najstarejši otoški hrast; dva kala, Dolinji drmun puški 

Pohodniške poti uporabljate na lastno odgovornost.

Vedno imejte s seboj dovolj tekočine, pred odhodom napolnite telefon in se ustrezno oblecite za bivanje v naravi.

V primeru nesreče pokličite 112.